Bližina

Ali zakaj so supermoški in superženske nesrečni?



Melvin je izgubljena duša,
mali zabušant in mali kriminalec. 


Ne ve, kaj bi sam s sabo. 
Drogira se, zapija in preživlja čas na žurkah. 
Skratka nič od niča. 

Njegova bivša je zahtevala prepoved približevanja in zato ne more obiskovati svojega sinka. 

To je edino, kar ga boli.

Melvin ima tudi sposobnost telekineze –
predmete  lahko premika z močjo volje. 


Na primer, v zrak dvigne svinčnik ali pločevinko piva ali izvijač. S takšnimi čira-čarami žica denar za drogo. 

(Lahko pa vrže v zrak tudi kanto za smeti ali pa avto. In ko je izgubljen in ne ve, kaj bi, počne sam zase tudi to.)

Njegova družina, prijatelji in znanci so navajeni, da premika predmete. Za njih je to tako vsakdanje in del Melove osebnosti, kot njegovo zapravljanje časa. Drugi pa ga imajo predvsem za čudaka s katerim nočejo imeti opravka.

Ta uboga duša je torej superman! 

Je glavni lik v filmu Ameriški junak (American Hero, 2015). Čeprav je film predstavljen kot komedija-drama, je dejansko socialna drama. 

Supermoč je nepomembna,
ne fascinira,
ne zbudi vzklikov
'vauuu, fantastično',
marveč se razblinja v praznini
razpadajoče soseske in v
brezciljnem životarjenju. 


Melvinov prijatelj paraplegik ga spodbuja, da bi naredil nekaj iz svojega življenja ter da neha biti zafurana rit. 

Lokalni policist verjame vanj, da se bo enkrat streznil in naredil kaj koristnega. 

Melvin pa daje samo prazne obljube. 

Da skrajšam celo štorijo. 

Na koncu se Melvin le vzame v roke. Neha pijančevati in žurati. Prijatelju paraplegiku, ki o sebi pravi, da je obtičal na starem, razpadajočem vozičku, naredi nov, lep in boljši voziček. Bivši ženi da bančno knjižico, na katero je naložil 4000 dolarjev za sina in ta mu dovoli, da ga lahko obišče. 

Zadnji kadri v filmu so prisrčni in pustijo 'oksitocinski' pečat. 

Oče in sin se peljeta na starem biciklu.
Oba sta razigrana.
Oba sta srečna.
Dobro se počutita drug z drugim.  


To, da je Melvin še malo prej razgnal lokalno tolpo dilerjev, je nepomembno. Pač, končno je naredil tudi to, kar smo gledalci že zdavnaj nehali pričakovati od njega. 

Nehali smo upati, da bo storil kaj dobrega, da bo naredil kaj za druge. 

Navadili smo se, da daje prazne obljube in da ne prevzema odgovornosti za svoje življenje. 

Melvin je simpatičen dečko, na katerega se ne moreš jeziti, hkrati pa se navadiš, da je ena velika izguba. Simpatična zguba … 

Ampak film poskrbi za happy end. Melvin je končno nehal misliti samo nase in svoja kratkoročna zadovoljstva. 

Ugotovil je, kaj je pomembno. 

Bližina. 
Bližina s tistimi, ki mu nekaj pomenijo.
In predvsem s sinom. 


Poanta filma je prisrčna. 

Supermoči niso kul. 
So samo supermoči. 
Ne naredijo te srečnega. 
Kul je, če imaš dobre odnose. 
To te osreči. 

Ozadje filma je imenitno. 

Vsa ta kulisa propadajoče mestne četrti in življenja, ki se je nekako ustavilo. V tem okviru deluje supermoč prazno, nepomembno, celo izgubljeno. 

V običajnih herojskih filmih se superjunaki na koncu, ko sprejmejo ovacije za svoja junaška dela,  ponovno zavlečejo v svojo skrito, super trdnjavo. Tam skrivajo svojo bolečino, svojo samoto, svojo željo po bližini. Te nimajo in so obsojeni, da ostajajo superjunaki, odtujenih od ljudi in prazni. 

Ja, tako je to.

Ko se končajo aplavzi, ko so nagrade podeljene, ko luči pogasnejo, se vsakdo vrne nazaj, v svoje normalno življenje. 

Ko se izteče vrhunsko stanje zavesti (peak experience), duhovna vznesenost ali motivirana povzdignjenost, ko se izkušnja vrhunca pomiri, se vsakdo vrne v vsakdanje kolesnice ... 

... kjer sta najpomembnejši bližina 
... in pomirjenost s seboj. 

Če to odmeva v tebi,
prosim deli na FB.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Meditacija št. 1 na svetu