Skok čez plot


By Lorin (Own work) [GFDL
(http://www.gnu.org/copyleft/fdl.html), CC-BY-SA-3.0
Ljudje se nenehno učimo o sebi in situacijah, v katerih smo. 

Ne moremo biti vedeži za vse (razen če  imamo kompleks grandioznosti in mislimo, da vse vemo). 

Ko se naučimo ali ko situacijo nekako obvladamo ...

... ali ko se stvari pomirijo in minejo, pa pride nova situacija in ponovno iščemo načine, kako ravnati in se odzivati v njej.


V iskanju kako se odzivat in ravnati v situacijah imamo pomembno orodje in to so naše misli.

Misli uporabljamo za razbremenitev napetosti. 

Ko pomislim 'ubil bi ga, ubil ga bom'. To ni mišljeno, da ga bom. To je mišljeno kot razbremenitev, da se emocije ne kopičijo v meni. 

Odrasli to vemo in ločimo, otroci tega ne vedo in ne ločijo. Odrasli znamo in zmoremo uporabljati svoje misli, da se razbremenimo. Zaradi tega potem nimamo slabe vesti. Otroci pa jo imajo, ker tega ne ločijo. Ne vedo, da misli niso dejanja. Lastne misli jih zbegajo in se zato počutijo krive, grešne in jih je sram. Lastnih misli se prestrašijo, ker jih še ne obvladajo in se bojijo, da jih bodo gnale v brezglava dejanja. (Temu rečemo tudi norost.) Odraslost je prav v tem, da se tega zavedaš in zato znaš in zmoreš uporabljati svoje misli tudi kot sprostilni ventil.

Z mislimi raziskujemo različne alternative. 

Če rečem, 'ločil se bom', to še ni dejanja, to je dejansko odkrivanje, kaj ob tem občutim (strahove, negotovost, maščevalnost?) ter ugotavljanje, kaj vse bi to potegnilo za seboj. 

Otroci ne zmorejo raziskovati alternativ, ker njihova sposobnost mišljenja še ni dovolj razvita (čelni režnji možganov še niso dovolj razviti). Tudi odrasli nismo sposobni raziskovati alternativ v določenih situacijah.

Če v neki situaciji nismo zmožni misliti alternativ, je to znak, da smo tam v 'krču'. V službi ali doma, v odnosih s sosedi ali prijatelji, kjerkoli pademo v odnos, ki kaže vsa znamenja ujetosti (dinamika odnosa deluje po nekem vzorcu, ki se ponavlja; čustveno nas tako vznemirja, da izgubljamo razsodnost), tam smo v krču in smo obtičali. 

V tej situaciji smo ne-umni in se vedemo kot majhen otrok. Zunanji opazovalec opaža predvidljiv vzorec reagiranja, nekakšen avtomatizem in vidi, da je oseba ujeta, 'zasužnjena' v svojih (re)akcijah kot navita lutka. Možgani namreč delujejo tako, da zaobidejo čelni režnji.  (Zakaj je tako, pa malo kasneje.) 

Kako priti ven iz krča in obtičalosti v situaciji? 

Prvi korak je, da si to priznaš, da si priznaš absurdnost svojega odzivanja. Na primer, rečeš si: "Pismo sem v tej situaciji neumen-a, nebogljen-a, prestrašen-a ... Poglej, poglej kaj počnem, kako se odzivam." 

Pozor, v tem ni obsojanja kljub kletvici in besedi kot je neumen. Gre za razbremenitev in za uvid (prepoznanje nefunkcionalnega odzivanja). Povemo to, kar je res in si tako postajamo si jasni. To je korak k razbremenitvi krča. 

Poanta je v tem. Ko si v krču, najprej razbremeni krči. Ne trudi se rešiti situacije, ker v tem stanju nisi tega sposoben. Ko si v krču, nisi sposoben rešiti službene ali domače situacije. 

Najprej razbremeni krč! 

V miselnem krču smo, ko je čustveni del možganov v stresnem stanju. V stresnih situacijah se živčni sistem odzove z begom, bojem ali blokado. Če so situacije na videz 'nerešljive' (kako naj se uprem šefu v službi, če pa lahko izgubim službo; kako naj rešim domačo situacijo, če imam na voljo samo dve slabi alternativi, nadaljevanje istega sr... ali razhod in potem sem osamljen-a), potem organizem izbere kot najboljšo rešitev tretjo možnost - blokado. To je ta krč o katerem govorim. 

Ko smo v blokadi, ne zmoremo več razmišljati alternativ in ne zmoremo več uporabljati misli za razbremenitev. Ko smo v blokadi, se zaradi ciklanja v istih odzivih situacija samo še zaostruje in krč se povečuje. 

Torej reči si: "Vau, v krču sem. Moje misli so v krču in zaradi tega nič ne morem, totalka nič ne morem." 

Vidite v čem je trik? 

Namesto da se ukvarjam s situacijo (šefom, partnerjem), se začenjam ukvarjati s svojo zakrčenostjo. Pozornost preusmerim iz 'grožnje' (šef, partner), na svojo reakcijo in to tako, da svojo reakcijo karikiram ('vau', 'totalka nič'). S tem vnašam nove elemente, drugačnost, za ščepec humorja v svojo reakcijo in prav to sproži v možganih drugačen odziv. Del možganov se preusmeri iz situacije in se začenja po malem zavedati absurda naše reakcije. 

Tu je začetek popuščanja blokade. 

Ko si priznaš, da si v blokadi (resnica) in ko vneseš nove elemente (drugačni izrazi, ki jih običajno ne uporabljaš v tej situaciji), je to začetek popuščanja blokade. 

S popuščanjem blokade pa se bodo počasi sprostile tudi možganske kapacitete in miselne zmožnosti ter boste lažje začeli raziskovati alternative.


Hvala ker delite
in komentirate na FB
 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Meditacija št. 1 na svetu